Za moje sanje, da bi imela posest na Obali vejo čisto vsi, ki me poznajo. Že dolgo sanjam o tem. Z možem živiva v osrednji Sloveniji, najina dva otroka sta se že odselila na svoje. Imava manjši družinski posel, ki je dokaj uspešen. V življenju sva se kar nagarala in vedno me je pokonci držala misel, da si bova kupila posest na Obali, ko bo čas, da greva v pokoj. 

Zadnjič me je pri kosilu mož presenetil in mi povedal, da se mu zdi, da bi lahko prodala najino delavnico z vpeljanim poslov vred in si kupila posest na Obali, ki si jo že dolgo želim. Zavriskala sem in ga objela tako močno, da je prav zastokal. Izrazil je samo eno željo, da obdrživa tudi hišo, ki sva jo zgradila. Razložil mi je, da bi se poleti rad kdaj zatekel nazaj domov, če bo na Obali prevroče ali prevelika gneča.

Potolažila sem ga, da se nisem mislila za vedno preseliti, želim si le posest na Obali, hiško z večjim vrtom, če se da bolj na samem, ker imam rada mir in naravo. Rada bi gojila svoje paradižnike in papriko, imela par oljk in pergolo z grozdjem pred hišo, ki bi nama dajala senco. Ker ne živimo tako daleč stran, bi bila lahko malo doma, občasno pa bi obiskala svojo posest na Obali.

Videla sem, da mu je odleglo, saj je bil prepričan, da ko bom svojo posest na Obali imela, ne bom prišla več v rodni kraj. Očitno sem preveč navdušeno razlagala, kaj si želim in sem ga s tem prestrašila. Sedaj ko sva razjasnila nesporazume, sva se odločila, da greva takoj v akcijo. Dala sva oglas za prodajo svojega posla in začela spremljati oglase za prodajo na Obali. Še pred tem sva obvestila najina dva otroka, kaj nameravava in oba sta naju podprla in rekla, da komaj čakata, da bosta prišla k nama na obisk na novo lokacijo.