Tudi v naši družini imamo štirinožnega prijatelja. Dolgodlakega tibetanskega terierja, ki zelo dobro sliši na ime Piki. Že dobrih pet toplih poletij je pri nas in nam lepša življenje s svojo trmo in igrivostjo. Si sploh ne znam predstavljati življenja brez tega kosmatinca, pa čeprav včasih, ko je zunaj mraz in dež lije kot iz škafa in ga je potrebno peljat ven, da opravi svojo potrebo, sam pri sebi preklinjam, ko oblačim dežno obleko, kaj mi je tega treba. Potem pa me pogleda s svojimi velikimi črnimi očmi in vsa slaba volja takoj mine. Saj tudi sam najbolj ne uživa v takšnem vremenu. Sva oba na mokrem.

Njegova izredno dolga dlaka pa zahteva vsakodnevno skrbno nego dolge pasje dlake tibetanskega terierja. Krtačenje in razvozlavanje vozlov dlake, ki se sprime v kepe, je na vsakodnevnem sporedu. Brez tega bi naš Piki bil ena sama velika kepa dlake. Enkrat na teden, ponedeljek smo izbrali za ta dan, pa je deležen poštenega krtačenja in česanja. Seveda po koncu, približno eno uro trajajočem posegu, pa sledi vedno nagrada. In to naš Piki zelo dobro ve, zato tudi kljub godrnjanju med česanjem in krtačenjem, malo potrpi. Je pa res, da mu je neprijetno. Točno ve, kdaj pride čas za krtačenje. Ko se v dnevni sobi začnejo priprave, tabure se prekrije z rjuho, s predala, kjer so shranjene njegove potrebščine, se vzamejo glavniki, krtače ter klešče za ščipanje krempljev na njegovih kosmatih tačkah, naš Piki preprosto izgine. Skrije se v najbolj oddaljen kot v našem stanovanju, da ga je včasih težko najti. Se je že zgodilo, da se je skril v odprto garderobno omaro v spalnici. Takrat nama je pošteno dal vetra, sva ga kar nekaj časa iskala. Po končanem česanju pa vedno dobi en surov jajček v njegovo posodico in vedno jo poliže do čistega, kot da bi bil pomivalni stroj.…

Read More