Prišel je čas tudi zame, da sem dobil priložnost dodatnega dela za zaslužek. Ker sem imel družino, sem vedel, da nam bo denar prišel še kako prav. Tako sem delo sprejel, čeprav je bilo v zgodnjih jutranjih urah. Ja, lahko rečem, da me enostavno reševala kava. Kako bi drugače zmogel ne vem. Tokrat sem se odločil, da bom delo sprejel za eno leto. Na začetku sem vse skupaj vzel zelo enostavno. Ampak kar hitro sem videl, da me jutranje vstajanje še kako utrudi čez dan. 

Čeprav je bila jutranja kava tista, da sem lahko zjutraj prebujen začel delati, pa me je utrudilo popoldan. Takrat mi tudi kava ni več pomagala. Moral sem odležati kakšno uro in potem sem bil spet ok. Preden pa sem to sprejel, da jaz popoldan počivam, sem potreboval kar nekaj časa. Enostavno si tega nisem mogel privoščiti. Počutil sem se krivega. Potem pa sem videl, da tako ne bo šlo več naprej. Moral sem se odločiti, ali pustim jutranje delo ali pa si popoldan vzamem kratki čas za počitek. Seveda sem si raje vzel počitek in ohranil delo. 

Sedaj se včasih zvečer prav veselim, ko se spomnim, da se bom zgodaj zjutraj prebudil, ko bodo še vsi spali in bo kava tista, ki jo bom lahko v tišini spil, predenj bom šel na delo. Ja, včasih takšne malenkosti štejejo. Ljudje smo si različni in meni kava zjutraj pomeni prav vse. Sem tisti človek, ki si bo obvezno vzel čas za kavo. Brez kave se dan ne more začeti. Hvaležen sem, da mi kava ne škodi, ker drugače ne vem s čim bi zamenjal jutranje veselje. 

Sedaj me jutranje delo ne utruja več, naredil sem si tako, kot mi je narekovalo telo. Doma me vedno čaka moja draga družina in že zato sem srečen, da lahko delam in služim. Kava pa je zjutraj obvezna.